Z žlico po BiH

Z žlico po BiH

Bosno sem začel ponovno odkrivati; kmalu po končanih bojih, menda bo tega kar že precej let. Pravzaprav, mi so jugo vojne in vojnice preprečile, da bi končal svoja potepanja po njej, že davnega 1989, ko sem skupaj s svojo mlado familijo padel v »zasedo« Kninske balvan revolucije. Ampak to je druga zgodba…

Skratka, sprva previdno, pozneje pa že predrzno, sem, včasih z ženo, včasih z dobro družbo, odkrival lepote, te nesrečne a čudovite dežele, polne nasprotij in presenečenj, ki jih je včasih težko, včasih tudi nemogoče razumeti in jih je treba enostavno sprejeti. Očarala me je gostoljubnost ljudi, divje pokrajine, način življenja… Ob vsem lepem nekako spregledaš vse tiste, nikoli popolnoma zaceljene rane in ranice, ki jih je pustila vojna. Ostanejo lepe slike, vendar pa prav vsaka skriva v sebi kapljico pelina…

Ob vseh ostalih naravnih, kulturnih, zgodovinskih, socialnih in kaj vem katerih vse še zanimivostih, me je, jasno, zanimala tudi njihova kuhinja. In tu je že problem. Tukaj se namreč na krožniku najbolj in že zelo dolgo ločujejo, Srbi, Bošnjaki in Hercegovci (beri Hrvati), kot se po novem imenujejo etnične ločine v Bosni. Iz našega stališča so vsi Bosanci, kam sreče, če bi bilo to res. Pa niso, in ko skušaš spoznati njihovo kuhinjo moraš spoznavati vsako posebej.

Letos sem bil v Janjskim otocima, občina Šipovo, republika Srpska, da bo bolj jasnokje je to - izvir, reke Plive. Zanimivo je, da sem bil v Šipovu, z dobro družbo že maja meseca. Ob vseh takratnih izletih v okolico, bližnjo in daljno, nam je na koncu zmanjkalo časa za rečico Janj. Dlje kot sem gledal po netu in zbiral informacije, bolj mi je bilo jasno, da smi izpustili najlepši del…Nič zato, greva pa z mojo še enkrat, saj sva vajena takih izletov.

In sva šla, preko Bihača in naše stalne postaje v Kulen Vakufu ob lepotici Uni, mimo komaj še živega Drvarja in preko planin visokih planot Glamoča in Kupresa, v Šipovo. Planoti sta res visoki in izjemno lepi, žal posejani z nešteto minami in požganimi vasmi. Ampak, življenje se počasi vrača, naravi pa je tako vseeno za mine in požgane vasi, malo pazljivosti pri fotografiranju pa le ni odveč.

V Republiko srbsko vstopiš malo pred gozdno izpostavo Mlinište (precej podobno našemu Mašunu). To opaziš le po veliki srbski zastavi, nič uniform, nič ustavljanj. Preseneti pa te razstavljeni Čiro, ozkotirna železnica, z vlakovno kompozicijo in lokomotivo, še iz ranjke Avstro-ogrske, a predstavljena kot »partizanski vlak«…

In prvo kulinarično doživetje, Nadja - teleču čorbu, jaz jagnjetino, jasno, dve salatke, domač kruh… Jagnjetina, sicer hladna (a to je tam običajno, hrane se ne pogreva – živelo pomanjkanje HACCAP-a in podobnih birokratskih umotvorov) se je topila v ustih, mladi luk (čebula), sveži črn kruh, ma 5+. Nadja ni utegnila izjaviti nič drugega kot mmmmm, telečja čorba z jurčki in obilo zelenjave, redko pohvali hrano. Je izbirčna, a to je bil zadetek. Cena, nisem popolnoma prepričan a mislim, da je bilo skupaj s pivom in sokom nekaj manj kot 7€, za oba, seveda.

Šipovo sva kar »izpustila« in šla ob Janju navzgor z vedno bolj odprtimi usti. Sredi slapov na reki sem zagledal, iz Google Earth-a, znano hišici in zavil, med stotere slapove. Nadja je rekla, »A, tukaj…?« Nič ni manjkalo, ampak treba je malo zastati, da bi razumel, da si rezerviral bivanje sredi slapov, ki še najbolj spominjajo na Plitviška jezera, sanjsko, čisto zares.

Topel sprejem, »kako ste nas našli, jeste žedni, gladni…« Soba skromna a čista, ljudje prijazni sami Pilići, cela vas. No vas, zaselek kakih desetih hiš, od katerih so vse razen dveh ali treh, v resnici vikendi…Voda levo desno in spodaj, govoriti je treba nekoliko glasneje, povsod šumi. Voda poganja vse, hišni mlin, žago in veliko strojev v delavnici ob njej, žar za peko tudi…, ob hiši bazeni za ribe »Ali sad jih nema, vidra nam je sve pojela, mada sam več četri upucao…«. Pa ne moreš verjet, na potoku imajo vidre, ki jih celo streljajo, ker jim kradejo ribe…brez besed.

Ampak, tukaj govorimo o hrani. Vprašal sem, kako bi bilo, če bi se dogovorili, za večerje kar pri njih. »Ajme, pa mi vam nemamo uvjeta, pa sad baš postimo, nema mesa, pa znate mi jedemo domače stvari…« TOOOO, ampak je rabilo nekaj časa, da sem jih prepričal.

Ob hiši štala s par kravami, kokošnjak, race, trop ovac, ribe iz potoka, mlin, v njem se melje domača pšenica, koruza in halva, za vsako svoj kamen (šele drugi dan sem razumel kaj je helva, ajda)… Kam sem prišel, v raj?

Zvečer nam je baka prinesla »puru sa kiselim mljekom«, koruzne žgance (precej bolj goste od naše polente, drobljive) z domačim kislim mlekom. Okusi, da dol padeš, pojedla sva na vrtu pod jablano, po večerji pa malo pogovora ob domači slivovici, z gospodarjem hiše, »na svako oko po jedu, ljepše se spava«. Ženske pa v kuhinji, po svoje, ob domačem čajčku, »Ipak mora da bude reda u kuči, čovjek je čovjek, a žena je žena…«

Ob šumenju slapov, sva zaspala kot ubita…

Zjutraj, kava, za Nadjo, seveda vsaj dve, zame pa špancir po, res neverjetno lepi okolici. Zajtrk; »Uštipci sa zrelim kakmakom ili pekmezom od šljiva«. Kajmak in marmelada, evo ne rabi biti v Sloveniji. Oštipci so kvašeno ocvrto testo, nekakšni majhni, slani krofi, še topli, v tem primeru mešanica ajdove in bele moke,ahhh…

Kajmak, pa ne vem kaj naj rečem, poskusil sem jih veliko, slabih in dobrih, ampak ta… GRANDE RESERVE, resnično ultra, super dober. Morda tudi zaradi ambijenta, kombinacije z uštipcima, pa saj ni važno, bil je nebeški. Marmelade nisem utegnil preskusiti, Nadja je pojedla vso, očitno je bila slaba, ha ,ha ,ha…

Potem je bil vsak dan posebej gurmanski užitek brez primere, seveda je treba odmisliti poštirkanost in vsajeno potrebo po temu, da bi bile jedi postrežene v »primerni« posodi. Domači jogurt pač zori v dvolitrski plastični posodi in od tam se ga tudi je, ampak tekstura in okus… Ljevača je narejena tako, da se domačo koruzno moko pusti, da nabrekne v mleku, potem pa se vse vlije v »tepsiju«, okrogel pekač in se poooččasi speče v krušni peči, pred koncem peke, se po vrhu posuje obilo kajmaka,… ma - do solz.

Mladi sir, jedel sem jih, ma brez števila, a o mladega, da se komaj drži skupaj, tako nežnega okusa in strukture, nikoli. Ob tem pa hleb, kruh, vsak dan svež, vsakokrat malo drugačen, topel, dišeč, cel hlebec, »ma lomi brate, očeš još«

To je post. Naj me strela, če mi manjka meso, »kajgana (omleta) s kajmakom, sa tri jaja, pa ima te prijatelju«, jasno da »me ima« devetdeset dobro pasanih kil, rad jem, jasno, kajgana pa takšna, da bi pojedel tudi tri, brez problemov. »spravljena na domačem maslacu…«

Nadja je guštirala brezmesne pasulje. Čebula, bamija (okra) in ne vem kaj še vse, so brezmesne »fižojade« naredile slastne celo meni, zapriseženemu mesojedcu, bako, svaka čast.

Pite, pri nas bi bili to bureki, tukaj so savijače, ali pite, polnijo jih, pa več ali manj z vsem užitnim, meni je bila najboljša tista z zeljem in pa tista s kajmakom, jasno. Zraven gre jogurt, domač, seveda

In tako pet dni, brezmesnega »posta«, če odštejemo po par postrvi po glavi, postreženih na orehovem pladnju, »deda to napravi, preko zime«. Niso mi jih hoteli prodati, ker, da niso novi, »dođi još, čekaju te novi u prolječe, kao poklon«….

Dnevi so bili polni doživetij, novih stvari, čudovitih izletov. En večer smo potratili zato, da sva z gospodarjem, (ta mlajšim, mojih let J ) v Šipovu, scedila tisti liter »rakije, i samo malo sladkoga uz to«. Jeziki so se razvezali, pamet je šla v maloro… Je že Bog vedel zakaj rabimo žene, od Šipova, do Otoka je 7 km dokaj ravne ceste, ampak z mano za volanom…, hvala Nadja, vredna si ne enega, vsaj dveh reber…

Predzadji dan, tragedija, »nema mlade gazdarice, mora u svoje rodno selo, imaju slavu i trebaju pomoč, kako čemo sa hranom za vas«. Ahaaa, »slava« to ti je nekaj takega kot naš shod, opasilo…, ja kje pa je to, 10 km, malenkost, kaj pa »stranci«, so dobrodošli…Pa jasno, da gremo, zna biti zanimivo.

Nadja je bila vsa srečna, šlo je tudi za dolg pravoslavni verski obred, s pripadajočo kostumografijo in ona poučuje verstva in etiko. Meni take stvari ravno ne ležijo, a nikoli ne veš…

Parking v vasi, do katere vodi ozka (resno ozka) prašna pot, je bil na travnikih okrog vasi. VIP avtomobili so imeli senco od kop sena, ni manjkalo niti konjskih vpreg, še manj pa tujih registracij, bili smo eden od veliko slovenskih avtomobilov…

V majhni vasici pa; uuuff, kje naj začnem, naš kramarski sejem X 2 + kmečka tržnica, z zelo pestro izbiro. Vsak tretji štant je ponujal »КАВА«…., pa kava, brate. Ob tem pa pestro izbiro pristnih domačih žganjic, pa tudi tujih, sumljivega porekla.

Okrog cerkve pa, vsaj deset šotorov, različnih, ampak v vsakem mesta za vsaj sto ljudi, na klopeh in mizah, da se razumemo. Pijače: pivo točeno, v steklenicah, vse hladno, sokovi, kisele vode, vina, vsega in to postreženo k mizi, od simpatičnih deklet, seveda. Pred vsakim šotorom pa, janc ali odojk na žaru, pečen kar tam za cerkvenim plotom, dišeč, topel. Ampak tega pa ne strežejo, ker moraš pri pultu povedat kateri del bi rad, koliko hleba, koliko na sitno narezano…kake trikrat, po kilo ali dve smo omlatili, mešano, odojka i janca; z družbo seveda. Roštilji so se veselo vrteli, hladilnika, razen za pijačo, ne rabijo, živinčeta, ki jih ješ so bila zjutraj še živa, tista, ki se vrtijo zdaj, pa še pred pol ure, naslednja runda mirno čaka na vrsto v avto prikolici, Zastrupitev s hrano, kakih deset let jih ni bilo, - HACCA-p ???

Vmes pride na mizo kaj slatkega, tako mimogrede.

»A vi ste iz EU, pa kako vam je sada. Ma pusti politiku…, daj još pet piva…«. Vmes se ocenjuje pravkar dozorelo okoliško mladino, žensko, seveda, ki se je za ta dan posebej lepo napravila. »dobra ona, jel, a čija je, ma vidi ti te noge, uuuff..« Oče sedi zraven, ne ve ali bi bil jezen ali ponosen, naroči še eno rundo, kar tako. Ampak vse je poteka mirno, počasi, »kako čemo? Pa, lako čemo!« Mimogrede je pozno popoldan, malo nama je nerodno, ker odhajava pri ta prvih, ampak, če dam v usta samo še gram oddojka, bom počil. »Slava« je bila prava, »za pamčenje… Ja, enkrat vmes, je bila tudi maša, mi je povedala Nadja.

Nazaj grede, mimogrede, pobereva stoparke, tri, to je tukaj pogost in normalen način prevoza, pričakuje se da ustaviš »danes ti meni, sutra ja tebi…«, spotoma še zveš kaj novega.

Zjutraj sva odšla, račun je bil nizek, prenizek, sva ga popravila. Nisem se oziral nazaj, mi je bilo malo hudo. Pridem še, zagotovo

Nazaj grede sva se ustavila v Banja Luci, lepo mesto, res lepo. Najboljša čevabdžinica je

»Kod Muje«, čvapi in lepinja so res dobri, ampak kajmak, ko enkrat pravaš janjskega od bakice, so vsi ostali - sence TISTEGA….

Rihard